Prenosni POS terminal je pri meni prišel v uporabo šele takrat, ko sem ugotovila, da delo redko poteka samo na enem mestu. Prej sem imela občutek, da mora biti plačilo vezano na točno določeno točko. Mizo, pult, prostor. V praksi pa se je dogajalo drugače. Pogovor se je zaključil drugje, delo tudi. In potem je sledil tisti neroden premik nazaj samo zaradi plačila.
Ko sem prvič uporabila prenosni POS terminal, sem imela občutek, da sem odstranila en popolnoma nepotreben korak. Plačilo se je zgodilo tam, kjer sva bila s stranko. Brez prekinitev, brez hoje nazaj, brez čakanja. Vse skupaj je delovalo bolj naravno, kot da je bilo tako že od nekdaj.
Največja razlika se ni pokazala v hitrosti, ampak v občutku. Prej je bil konec storitve vedno malo razdrobljen. Zdaj se pogovor, delo in plačilo zaključijo v istem ritmu. Nihče se ne iztrga iz trenutka, vse steče gladko.
Prenosni POS terminal mi je tudi dal več svobode. Ne razmišljam več, kje sem in ali je to pravi prostor za zaključek. Preprosto sem tam, kjer je smiselno. In to se pozna tudi pri strankah. Manj vprašanj, manj usklajevanja, več sproščenosti.
Danes prenosni POS terminal ne dojemam kot dodatno opremo. Je del načina dela, ki se prilagaja meni, ne obratno. In ko enkrat izkusiš, kako malo stvari moraš imeti v glavi, da vse deluje, se zelo težko vrneš na stare vzorce.
Sčasoma sem opazila še nekaj, kar me je presenetilo. Postala sem bolj prisotna v trenutku. Ni mi bilo treba razmišljati, kaj sledi po koncu storitve, ker se je zaključek zgodil sam od sebe. Prenosni POS terminal je odstranil tisti droben miselni preskok, ki te iztrga iz pogovora. Stranke so to čutile, pogovori so se zaključili bolj naravno. Manj je bilo tistega občutka ‘še to uredimo’, več pa občutka, da je vse že urejeno. In ko se dan sestavi iz takšnih majhnih, tekočih zaključkov, postane delo manj naporno, brez da bi bilo manj intenzivno.